PSST

Angleški naslov: PSST
PRIJAVLJEN NA DOGODEK

Performing actions 2022

KATEGORIJA

Gledališka upodobitev

DRžAVA PRODUKCIJE

Slovenia

DOLžINA

00:25:00

LETO PRODUKCIJE

2022

ŠT. PREDVAJANJ: 1

Predstava »Psst« ponuja pogled štirih oseb na zvok, ki neprestano odzvanja v prostoru.

Plesalke se soočamo s tematiko neizrečenega in skritega. Skozi material si želimo predstaviti naše notranje doživljanje sveta, kakršen je. Želimo upodobiti naše notranje krike, ki nas usmerjajo v življenju in nam diktirajo vsak naslednji korak. V vseh nas se skrivajo interni konflikti, pa vendar je tu vprašanje, kako jih prevajamo izven našega miselnega sveta. Predstava vabi k temu, da vstopite v naš notranji svet in raziščete naše vidike in interpretacije. Prepustite se navidezni tišini, pustite, da pride do popolne odsotnosti zvoka, saj šele takrat zaslišimo krike, ki prihajajo iz teme.

BESEDILA V PREDSTAVI:

PODOBA 0: Krik. Krik je stvar, ki je v umetniškem svetu postala simbol. Ampak simbol česa? Kaj sploh je krik? Krik je nekaj, kar umetniki poskušajo povzeti že nešteto stoletij. Ampak KAJ je krik? Kaj bi sploh morali interpretirati kot krik? Je to samo glasen zvok, ki izhaja iz naših glasilk ali pa je krik nekaj temačnega, zloveščega, ki prihaja izpod površine naše varljive podobe? Ali pa je krik prevod nečesa, ki je resoniralo z nami tako globoko, da nas je inspiriralo k temu, da se na to odzovemo ? Ne vem. Nič ne vem. Vem samo, da … Kričim, kričim, kričim pa me nihče, nihče ne sliši! Poslušajte me! Poglejte me! ČE me lahko gledate, ko se smejim, me boste gledali tudi, ko kričim od muk vsakdanje pretvare in laži. Glejte me, kako kričim vsak dan, vi pa vidite le nasmeh in ne slišite ničesar. Pa je res, da ne slišite? Laži. Laž na laž na laž. POGLEJTE ME! Zatrte oči, ki skrivajo laži. Ki skrivajo temo, bolečino, jezo, obup … Obupala sem nad tem, da me boste slišali, da me boste vprašali … Zakaj kričiš?

PODOBA 1: Hitro bitje srca, živčna sem, predvsem se mi gabi.  Gabi se mi, ne morem stati na svojih stopalih. Hočem se skriti. Hočem sedeti. Hočem skriti glavo med noge. Krik, krik za krikom, nikoli se ne končajo, zakaj se ne končajo, samo končajo, tako močno si želim, da se končajo. Zame je to kot neka grozna vokalna resonanca, ki pronica skozi moje  celotno telo. Spominja me na vse spomine, ki so najbolj boleli, ki so najbolj kričali. Ali slišiš krike zdaj? Ali slišiš, kako se potihoma prikradejo v tvoje uho? Vse me boli, tresem se, zakaj se to dogaja z mojim telesom? Prosim, ne dovolite, da me ukradejo. Da me odnesejo. Strah me je iti domov, še vedno jih slišim. Skoraj, skoraj sem pobegnila tej neprijetni realnosti, ki me preganja. Pa jih še vedno slišim, ko je tišina jih slišim, vedno, vedno jih slišim.

PODOBA 2: A sem se kdaj v življenju vprašala, kaj vse odmeva v meni? V kaj se vse te besede, občutki, slike, čuti in spomini obregnejo? Kje živijo? Ali so v mislih, srcu, duši ali telesu? Dokler so bili le v mislih, so bili obvladljivi, a zdaj … Nekatere krike čutim. Razrastli so se skozi moje telo. Nadvladali so ga in od tistega trenutka sem v boju proti njim. Ali pa sem z njimi? Ne vem. Ne razumem, kaj bi morala storiti. Včasih imam občutek, da vse kar je, torej kar zame v tem svetu obstaja, da je vse samo razleganje … AMPAK RAZLEGANJE ČESA,  ZABOGA?! Rada bi stekla stran in se skrila nekam, kjer me kriki nikoli ne bi našli. Ampak … so povsod. V vsaki sleherni stotinki našega lažnivega življenja. Brez njih v resnici sploh ne obstajam. Ampak, pssssttt… za te krike in njihove odmeve nihče ne ve. Ampak, kateri kriki so sploh vredni omembe ? Tisti najbolj boleči. Ti najbolj donijo, me režejo, me najbolj oblikujejo. Kot majhne črepinje, skrite v pesku na plaži in le čakajo, da kdo stopi nanje. Ali jih slišite? Slišite, kako režejo globlje in globlje in globlje in globlje in globlje in globlje … STOP!

PODOBA 3: Kako naj odprem nekaj, kar v meni stalno kriči v zaprti kletki, ki sem jo ustvarila prav z namenom, da je nikoli ne odprem. ? Pandorina skrinjica. Pazi, rekla sem kletka, v kateri so kriki, kljub temu, da je zaprto in skrito globoko v meni, bo vedno odsevalo in se slišalo navzven. Ti glasovi, ta občutek, točno te besede … Ne! Kje se vse to skriva? NE vem. Ne vem. Ampak iščem. Hočem, hočem si to kletko, to mučenje iztrgati iz telesa. Hočem, da neha resonirati. Ne najdem je v srcu, ne najdem je v trebuhu, ne najdem je v glavi … Skriva se, in me preganja. Vendar bom, bom, izpraskala jo bom. Dosegla in iztrgala jo bom. NE bom več slišala glasov in bo tišina, tišina bo tišina, tišina bo tišina, tišina bo tišina, tišina bo tišina …

IGRALCI

Plesalke; Ajda Nina Škvarč, Julija Pegan, Aja gavez in Nika Podkoritnik

TEHNIČNA EKIPA

Mentorica: Maja Delak

Oblikovanje luči: Urška Vohar
Glasbeni tehnik: Lana Baltič
Tehnični vodja: Marko Levičnik

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE

Za izvedbo bi potrebovale black box theater (premiero smo izvedle na SVŠGUGL-u v D-Gpd 2, zato bi ob možnosti na festivalu ponovno naše delo predstavile v tej dvorani)-(Velikost dvorane bi naj bila približno 10 * 10.)

Zvok bomo predvajale iz prenosnega računalnika.

Kar se tiče svetlobne organizacije – na začetku dela bi prosile za popolno temo v dvorani ( s svetilko razsvetljujemo prostor) nato pa imamo reflektorje, ki stojijo pred »odrom« na tleh (3 reflektorji) in 2 reflektorja iz strani. – Smo prilagodljivi to so le prošnje.

Ajda Nina Škvarč


BIOGRAFIJA
UMETNIŠKA DELA

FILTRI

IščI PO NASLOVU

IščI PO AVTORJU

OZNAčI KATEGORIJO

IZBERI DRžAVO

MIN. DOLžINA

MAKS. DOLžINA

LETO PRODUKCIJE

PRIJAVLJEN NA DOGODEK

DOBIL NAGRADO

DA
NE

POčISTI FILTRE

KONTAKT

STUDENT CUTS
Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer

Prešernova ulica 34
9240 Ljutomer
Slovenija

02 585 87 00
info@studentcuts.si
www.studentcuts.si
© 2021 Vse pravice pridržane s strani Student Cuts